RESNIČNA ZGODBA : sestrin mož me je zapeljal in zlorabil!

Se­strin mož me je za­pe­ljal in zlo­ra­bil!

Ko sem bila sta­ra 13 let, se je se­stra po­ro­či­la s svo­jim fan­tom, ki ga je ime­la še iz sred­nje šo­le. Poz­na­la sem ga že sko­raj vse svo­je živ­lje­nje in bila sem ve­se­la, da sta konč­no ove­ko­ve­či­la svo­jo vezo pred ol­tar­jem. Vsi smo ži­ve­li v eni hi­ši, pri star­ših, saj je bila do­volj ve­li­ka za vse. Kak­šno leto po po­ro­ki, me je Ma­tic (tako je se­stri­ne­mu mo­žu bilo ime), za­čel z za­ni­ma­njem opa­zo­va­ti. Gle­dal me je in vča­sih dal kak­šno pri­pom­bo. Kako sem zra­sla, kako sem lepa; ves čas pa me je tudi spra­še­val, če že imam kak­šne­ga fan­ta. Ka­sne­je si je upal ved­no več. Ne­koč se je po­sta­vil pri vra­tih ko­pal­ni­ce in že­lel, da se pred njim preob­le­čem, tako da me bo on gle­dal. Sko­raj me je kap. Nag­na­la sem ga stran, pa je le sto­pil do mene, me po­bo­žal po la­seh in me po­lju­bil na lice. Bil je izred­no pri­vla­čen moš­ki, sre­di 30 let, jaz pa le naiv­na šo­lar­ka, ki je še ni­ko­li ni nih­če po­lju­bil in tako sploh ni­sem ve­de­la, kako naj rea­gi­ram. Samo sta­la sem in se ni­sem pre­mak­ni­la, do­kler ni od­šel. Ve­de­la sem, da ni prav, kar je na­re­dil, a hkra­ti me je zelo po­gre­lo pri srcu, da sem do­bi­la prvi po­ljub. Ob vsa­ki pri­lož­no­sti je na­da­lje­val s kom­pli­men­ti, kako sem lepa, da sem mu všeč in da je za­ljub­ljen vame. Po­ča­si sem se tudi jaz za­ljub­lja­la vanj, če­prav sem se ob tem po­ču­ti­la groz­no. Do­kler ni neke no­či pri­šel v sobo, ko so že vsi spa­li in se ule­gel po­leg mene. Od stra­hu se ni­sem upa­la niti pre­mak­ni­ti. Za­čel me je bo­ža­ti po te­le­su in mi go­vo­ri­ti, kako me ima rad. Re­kel je, da raz­miš­lja, da bi za­pu­stil že­no, ker ne more ne­ha­ti mi­sli­ti name, in da bi se rad po­ro­čil z me­noj. Srce se mi je to­pi­lo od sre­če. Sle­kel me je in za­čel po­ljub­lja­ti po te­le­su. To so bili naj­bolj­ši ob­čut­ki, kar sem jih kdaj ob­ču­ti­la in kar kma­lu sem se mu po­pol­no­ma pre­da­la.
Lju­bi­la sva se vse noč, pro­ti ju­tru pa se je od­pla­zil iz moje sobe v se­stri­no. Naiv­na kot sem bila, sem ga ves čas spra­še­va­la, kdaj bo za­pu­stil že­no, da ne pre­ne­sem tega la­ga­nja in da bi rada oz­na­ni­la na­ji­no lju­be­zen pred dru­gi­mi. Mi­ril in pre­go­var­jal me je, da kma­lu, hkra­ti pa je ved­no po­go­ste­je pri­ha­jal v mojo sobo.
Po­tem se je zgo­di­lo. Se­stra je pri dru­žin­skem ko­si­lu oz­na­ni­la, da nam ima ne­kaj po­mem­bne­ga za po­ve­da­ti. »To je to,« sem po­mi­sli­la. Se­daj bo po­ve­da­la, da se bo­sta lo­či­la. A se je zgo­di­lo ne­kaj po­vsem dru­ge­ga. Se­stra je vsta­la in s sol­za­mi v očeh naz­na­ni­la, da je no­se­ča. Vsi so se raz­ve­se­li­li, ji če­sti­ta­li, jaz pa sem pla­ni­la v jok! Ni­sem več vzdr­ža­la. Za­če­la sem jo­ka­ti in od­hi­te­la v svo­jo sobo!!! Za me­noj je priš­la mama in me za­sli­še­va­la, kaj je na­ro­be. Za njo je pri­šel še Ma­tic, ki je ho­tel mamo pre­pri­ča­ti, naj me pu­sti na miru, da se bo on po­go­vo­ril z me­noj. Mama se ni dala. S stro­gim gla­som ga je po­sla­la ven, za­pah­ni­la vra­ta in me re­sno po­gle­da­la. »Kaj je na­ro­be, mar nisi sreč­na, da bo se­stra do­bi­la otro­ka?!« je zav­pi­la. Ta­krat ni­sem več vzdr­ža­la. Vse sem ji po­ve­da­la. Zno­re­la je. Za­pah­ni­la je vra­ta za se­boj, odš­la v ku­hi­njo, od ko­der sem sli­ša­la samo jok in kri­ča­nje, jaz pa sem neu­to­laž­lji­vo jo­ka­la v svo­ji sobi.
Ma­tic se je mo­ral ta­koj od­se­li­ti iz hi­še, s se­stro sta se lo­či­la, jaz pa sem os­ta­la kot majh­na čr­na ovca v dru­ži­ni. Se­stra mi ni­ko­li ni prav od­pu­sti­la. In tudi sama sem se kri­vi­la. Ko je mama opa­zi­la, da se moje raz­po­lo­že­nje ne bo po­pra­vi­lo samo od sebe in da mi samo čas ne bo za­ce­lil ran, naju je na­ro­či­la pri psi­hia­tru. Še­le po pol leta red­nih obi­skov, sem lah­ko spre­je­la dejs­tvo, da ni­sem kri­va za to, kar se je zgo­di­lo. Da sem bila žr­tev groz­lji­ve zlo­ra­be; zlo­ra­be odra­sle ose­be nad otro­kom. To nje­go­vo zlo­čin­sko de­ja­nje ter moji otroš­ka naiv­nost in zab­lo­da so pu­sti­li ne­po­prav­ljiv pe­čat. Kljub zdrav­lje­nju je to še ved­no tem­na sen­ca nad mo­jim živ­lje­njem in ved­no, ko mi kak­šen fant po­sta­ne všeč, po­nov­no do­ži­vim vso to gro­zo »prve lju­bez­ni«. Moj psi­hia­ter pra­vi, da sem na­pre­do­va­la in da bo kma­lu ve­li­ko bo­lje. Ver­ja­mem mu, ker bi rada, da se re­šim tega gren­ke­ga prio­ku­sa. De­fi­ni­tiv­no pa je moje spo­ro­či­lo za vse, ki be­re­te to zgod­bo, na­sled­nje: če si bil žr­tve ka­kr­šne koli zlo­ra­be, nuj­no poiš­či stro­kov­no po­moč. Samo tako ti bo bo­lje. Tak­šno bre­me je pre­tež­ko, da bi ga no­sil sam!