Zaklenla sem se v kopalnico in začela še bolj jokat. Sedela sem na tleh in strmela v vrata. Nisem hotela it stran od Justina, ker mi je bilo ob njem tako lepo ampak kako naj prepričam mamo, da ostanemo sem si govorila in z nogo tolkla ob tla. Spomnila sem se Justinovega objema in nasmeha in samo ob misli, da ga ne bom več videla sem začela še bolj in bolj jokat. Nekaj časa sem tako sedela in razmišljala potem pa sem ustala in se pogledala v ogledalo. Zgledala sem grozno, oči sem imela vse rdeče in natečene kakor bi me nekdo prebutal. Umila sem si obraz in odšla iz kopalnice. Tam sta me že čakala mama in George.
''Pridi, da se pogovorimo'' je resno rekel George.
''O čemu, sej je use odločeno, nič se nimamo več za pogovarjat'' sem mu odvrnila in se usedla na svojo posteljo
''Vem, da si jezna ampak verjemi, da bo tako najbolje'' mi je mama pomirjeno rekla in se usedla poleg mene.
''Najbolje? je zate najbolje, da trpim?''
''Dobro veš, da te imam rada in ravno zaradi tega, ker te imam rada delam vse to''
''Ne bi rekla, da me imaš rada bolj se mi zdi, da me sovražiš'' sem ji zabrusila nazaj.
''Victoria ne govori tega, ker veš, da te imam najrajši na celem svetu ''
''Če bi me imela rada mi ne bi tega delala''
''Ni mi useno, ko vidim takšne slike, kaj si bojo mislili drugi?''
''Zakaj se moraš vedno sekirati kaj bojo mislili drugi? Dovolj je, da jaz vem kaj je res ne briga me kaj bojo drugi rekli..''Mama je globoko vzdihnila in pogledala v tla, rekla pa ni nič.
''Zakaj mi ne vrjameš?''
''Prej sem bila zelo jezna zato oprosti, ker ti nisem dovolila pojasniti situacijo'' je rekla zelo po tiho, da sem jo komaj slišala.
''Ti lahko zdaj povem?'' prikimala je. Mami sem vse lepo pojasnila od začetka pa do konca in to do vsake podrobnosti, ker nisem hotela, da dvomi vame.
''Mi zdaj vrjameš?''
''Ja verjamem ti ampak jutri vseeno gremo in tega ne moreš spremenit''
''Ampak.. prosiim''
''Viky, mama ima prav najbolje bo, da gremo'' se je umešal George.
''Pa, saj smo na počitnicah in nočem it stran od Justina''
''Prosim? res je, da smo na počitnicah ampak, Justina ne boš več videla pod nobenim pogojem in upam, da smo si na jasnem'' Gledala sem mamo s solzami v očeh in v sebi sem čutila grozno bolečino in nemoč. Kako bom zdržala brez njega sem se spraševala, čeprav sem bila en dan z njim sem ga že pogrešala, pogrešala sem njegov nasmeh, pogled in celo objem.
''Ampak jaz..''
''Ne ugovarjaj Viky, ker svoje odločitve ne bom spremenila'' je rekla in odšla na balkon. Vse je bilo zaman in vsak trenutek je bilo manj možnosti, da bi si mama premislila zato sem se na nek način predala usodi. Nisem vedela kako prepričati mamo edino kar mi je ostalo je bilo jokanje, ki pravzaprav ni pomagalo.
''Boš videla, da ga boš doma hitro pozabila'' je rekel George, ki je še vedno sedel na postelji. Pozabila? Kako ga bom lahko pozabila sem se spraševala. Bilo mi je popolnoma jasno, da mama in George ne razumeta ničesar, zanju je bila to muha enodnevnica, ki tako kot je prišla tako bo tudi odšla ampak meni je on res ogromno pomenil več kot bi si lahko mislila.
''George ima prav, doma ga boš hitreje pozabla zato je najbolje, da gremo takoj dokler še nisi navezana nanj'' pogledala sem jo in solza mi je stekla po licu.
Oh Viky, zaljubljena si vanj ampak razumi že, da si zanj le ena od oboževalk..'' Ima mama prav? Sem se res zaljubila vanj? Res je, da do njega čutim nekaj posebnega morda podobno kar sem čutila do Alexa ampak on se še zmenil ni zame, Justin pa je pravo nasprotje sem v solzah razmišljala. Vedela sem, da si mama ne bo premislila zato nisem več ugovarjala edino kar sem hotela je, da bi ga še enkrat videla.
''Mama, lahko preden gremo govorim z Justinom?''
''Zakaj, samo težje ti bo''
''Moram mu usaj pojasniti , ne morem kar izginiti''
''Prav, ampak ob 12h imamo let'' Vsaj še enkrat bom lahko govorila z njim pa čeprav bo zadnjič.
''Greš z nama v mesto?''
''Ne'' sem odvrnila mami, ki pa ni ustrajala naprej.Ležala sem na postelji medtem, ko sta mama in George že odšla. Edino kar se mi je pletlo po mislih je bil Justinov nasmeh in pogled, ki ga morda ne bom več videla. Misel, da ga bom usaj še enkrat videla je bila edina misel, ki me je lahko usaj malo pomirila.
