Zbudilo me je glasno ropotanje in neprestano šepetanje, ki mi je šlo zelo na živce, da sem se pokrila z odejo čez glavo in nazaj zaspala. Ampak kmalu me je spet zbudilo odpiranje in zapiranje vrat in pa premikanje kovčkov. Takoj sem se spet spomnila, da je prišel ta dan, dan odhoda.
''Zaspanka, zbudi se'' sem zaslišala mamo, ki je sedela poleg mene in me božala po roki
''Kolko je ura?''
''devet..''
''In že moram ustat?''
''Ja, ob enajstih imamo let'' Ustala sem s postelje in se zazrla v sončen dan. Vsi kovčki so bili pripravljeni pri vhodnih vratih in soba je bila povsem izpraznjena.
''In kje je George?''
''Šel je uredit papirje na recepcijo'' Torej ura je za ustat sem si mislila in se oblekla v navadne kavbojke in rdečo kratko majčko, ker je bilo to edino kar še ni bilo v kovčku. Z mamo sva počasi odhajali iz sobe in še zadnjič sem se zazrla zanjo, v njej je bilo veliko spominov, solze, smeh, vse kar sem preživela z Justinom in mojimi prijatelji.
''Viky, greva'' Mama je primla kovček in začela hodit proti stopnicam, jaz pa sem še zadnjič zaprla vrata in odšla za njo. George je sedel v recepciji in neprestano gledal na uro v rokah pa je imel neke papirje, ki so se kasneje izkazali za letalske karte. Po nas je prišel taxi, v katerega smo dali vse kovčke in se odpeljali proti letališču. Med vožnjo smo bili vsi trije povsem tiho, očitno je bilo, da je bilo tudi mami in Georgu teško oditi, ampak, saj vem vsega lepega je enkrat konec. Ko smo prispeli na letališče je bilo tam ogromno ljudi, ki so komaj prišli ali pa čakali na let kakor mi. Spomnila sem se dneva, ko smo prišli v Atlanto in ob misli sem se nasmehnila, le kdo bi si mislil kaj vse bom doživela v teh dveh tednih. Usedla sem se na stol in se zazrla v veliko tablo kjer sem videla imena različnih mest in med njimi je bil tudi napis San Francisco : 11:00am. Pogledala sem na uro in bila je 10:40 torej morali smo še čakati. Iz torbice sem povlekla svoj Ipod in ga po dolgem času prižgala in si slušalke vtaknila v ušesa. Nazadnje, ko sem ga poslušala sem poslušala Justinovo pesem Never say never in takrat sem si le želela ga enkrat v živo videti, še sanjalo se mi ni, da bom z njim preživela dva nepozabna tedna.
''Potniki za San Francisco se prosim začnite vkrcavati v letalo'' sem zaslišala glasen zvok, ki je odmeval po vsem letališču. Mama in George sta ustala, meni pa je srce močno začelo razbijati, da sem kar ostala tam na stolu kakor prilepljena nanj.
''Viky, gremo'' Svoj Ipod sem pospravila v torbico in se počasi ustala in se skupaj z mamo in Georgem pomaknila v gručo ljudi, ki so čakali na vkrcanje. Počasi smo se premikali, ko sem za sabo zaslišala glasno kričanje mojega imena...
