Še vedno sem sedela na stolu in strmela predse, solze pa se še kar niso hotele ustaviti. Selena se je usedla poleg mene in me zaskrbljujoče pogledala.
''nism te hotela prizadet, oprosti mi''
''Nisi ti kriva'' sem ji rekla in stekla stran. Povzpela sem se po stopnicah naravnost v mojo sobo. Vrgla sem se na posteljo in padla v jok. Zakaj se mora to meni dogajat, ravno meni ? sem še kar jezno razmišljala. Lahko bi jokala do onemoglosti, dokler mi ne bi zmanjkalo solz ampak to ne bi rešilo ničesar. Najbolje je, da se že enkrat poberem od tu in probam pozabit na vse, na Justina, Pattie, Chaza, Ryana, Christiana, Kennya in vse kar sem tukaj doživela. Ampak kam naj grem? Naj grem kar na cesto? Justinova družina je bila vse kar sem imela in poznala tukaj. Lahko bi šla takoj s prvim letalom domou ampak nočem razočarat mame zdaj, ko sem končno dojela, da bi jo morala poslušati in že zdavnaj iti od tukaj. Ustala sem s postelje in odšla do garderobne. V kovček sem zbasala vse moje obleke in stvari, ki sem jih imela in se pobrala iz sobe. Hotela sem iti čimprej preden se vrne Justin, Pattie ali kdorkoli. Stopala sem po stopnicah in v dnevni sobi zagledala Seleno, ki me je presenečeno gledala mene in moj kovček.
''Kam pa greš?''
''Kot vidiš odhajam ''
''Viky, če te moja prisotnost tako zelo moti grem lahko tudi jaz'' Je Selena rekla in mi pomagala kovček spravit s stopnic.
''Ne edina, ki je odveč sem jaz zato je najboljše, da grem''
''Kaj bo na to rekel Justin ?''
Njeno vprašanje sem preslišala in jo prosila še za zadnjo uslugo.
''Te lahko nekaj prosim ?''
''Povej, karkoli''
''Če imaš Justina zares rada, ga nikoli več ne prizadeni ampak ga osreči kot boš ti najbolj znala'' Kljub temu, da me je Justin ranil v dno duše sem mu želela največjo srečo tega sveta, ker sem kjub usemu vedela, da je prečudovita oseba. Ob moji prošnji je Selena ostala brez besed jaz pa sem se počasi odpravila iz Justinove hiše. Hodila sem zelo hitro dokler nisem bila dovolj daleč, da sem svoje korake lahko počasi upočasnila. Pojma nisem imela kam hodim, le hodila sem in hodila. Bila sem izmučena od hoje poleg tega pa je bil kovček tako težek, da mi je počasi primanjkovalo moči. Usedla sem se na klopco blizu parka in si privoščila kratek počitek.
''Victoria?'' sem zaslišala glas za sabo. Hitro sem se obrnila in zagledala Brunota.
''Kaj pa ti tu ?''
''Mar ne vidiš, da sedim ?''
''Vidim ampak kam pa si namenjena s kovčkom ?''
''Nikamor'' Izpadla sem kot popolna čudakinja, ki je sedela v parku s kovčkom poleg sebe.
''Lahko sedem poleg tebe ?''
''Lahko''
''Lahko ugibam kaj se dogaja'' pokimala sem mu.
''Nekaj hudega se ti je zgodilo kajne ? bežiš od doma, ker te je nekaj prizadelo, se motim ?'' Bruno me je presenetil. Čisto vse je uganil ampak kako mu je uspelo.
''Naj zanikam, ko pa si zadel v nulo ?''
''In kaj boš zdaj ?''
''Nevem še''
''Ti lahko pomagam ?''
Le kako mi bo pomagal ? Kako mu bo uspelo, da pozabim na Justina ?
''Znaš čarat ?''
''Ne ampak, lahko ti ponudim streho nad glavo naprimer'' Mogoče pa mi le lahko pomaga sem se nasmehnila od misli. Bruno je ustal s klopce in mi podal roko.
''Prijateljska ponudba'' se je nasmehnil Bruno in še naprej čakal na mojo roko. Nasmehnila sem se in mu podala roko. Bruno je uzel moj kovček in skupaj sva odšla v neznano.
''Kam me pa pelješ, če ne sprašujem preveč ?''
''Le kam v svoje stanovanje, starši so mi ga najeli za ta mesec, ko sem tukaj'' Kaj bom pa jaz sama z njim v stanovanju? Ampak Bruno je bil edina rešitev, saj bi v nasprotnem primeru mogla spati na ulici.
''Ne boj se, saj sem ti rekel, da ti ponujam pomoč kot prijatelj''
''Hvala'' Kmalu sva prispela do visoke stavbe kjer bi moglo biti Brunovo stanoivanje. Stopila sva v stavbo in se z dvigalom odpeljala do 4. nadstropja. Bruno je iz žepa vzel ključe, odklenil vrata in me povabil v notranjost. Njegovo stanovanje ni bilo tako zelo veliko kakor Bieberjeva hiša ampak vseno je bilo zelo lepo opremljeno. Bruno me je odpeljal do njegove sobe in moj kovček položil k omari.
''Tukaj boš spala'' Začudeno sem ga pogledala.
Je tukaj samo ena soba ?''
''že vem na kaj misliš, ampak ne skrbi jaz bom spal na kavču''
''Ampak kako to misliš, saj je to tvoje stanovanje, jaz bom spala na kavču'' Tega pa res nisem pričakovala, sploh se nisva dobro poznala pa je toliko naredil zame.
''Kot si rekla, to je moje stanovanje in tukaj jaz ukazujem tako, da boš morala upoštevati pravila in, če rečem, da boš tukaj spala boš morala to upoštevati'' Ni mi preostalo drugega kot,da sem sprejela.
''Hvala, nevem kako naj se ti zahvalim''
''Dovolj bo objem'' se je Bruno nasmehnil in me nežno objel.
''Ne poznava se dolgo ampak vedi, da sem ti pripravljen pomagati zato, če boš karkoli rabila mogoče le pogovor, objem, veš, da se lahko obrneš name''
Bruno me je pustil samo v njegovi sobi, ki je bila res z okusom opremljena. Čeprav je bila zelo drugačna od tiste pri Justinu mi je bila ta tudi zelo všeč. Usedla sem se na posteljo in si sezula balerinke, ker so me že tiščale od hoje, ko mi je zazvonil telefon. Iz torbice sem povlekla moj bel blackberry in zagledala ime Justin.....
MNENJA ? :$
