Nekaj časa sem gledala v telefon dokler ni prenehal zvoniti. Pozabiti moram nanj, Justin ni več del mojega življenja. Sem odločno naglas rekla in vrgla telefon na posteljo sama pa sem skočila s postelje in počasi razpakirala obleke. Skoraj vse sem razpakirala, ko sem zaslišala trkanje po vratih in kmalu je v sobo stopil Bruno z pladnjom v roki.
''Tukaj sem ti prinesel nekaj, sigurno si lačna''
''Ti znaš kuhat ?'' sem ga presenečeno vprašala, Bruno pa se je začel smejat in pladenj položil na omaro.
''Ne ampak vrjemi, da sem se potrudil po najboljših močeh, da bi bilo nekako okusno, če lahko to sploh rečem'' Nasmehnila sem se in poskusila kar mi je pripravil Bruno in na moje presenečenje sploh ni bilo tako slabo.
''No, kako se ti zdi, je ogabno ?''
''Ne, sploh ne samo malo soli manjka''
''Uf, mislil sem, da bo slabše, sol sploh ni problem'' Je Bruno veselo rekel in brž stekel po sol. Pojedla sem do konca, saj sem bila res sestradana potem pa sem se usedla na posteljo in kmalu se mi je pridružil tudi Bruno.
''Si razpoložena za pogovor?'' me je Bruno po dolgi tišini vprašal, jaz pa sem mu samo pokimala, mogoče bi mi pa pogovor le dobro del.
''Kaj se je zgodilo ?'' Zavzdihnila sem in začela.
''Zgodba je zelo dolga ampak probala ti bom povedati samo bistvo'' ''Torej živela sem pri fantu, ki naj bi me imel rad ampak danes sem ugotovila, da je bilo vse skupaj navadna laž, ker on še vedno ni pozabil bivše zato sem rajši šla stran''
''Hujše je kot sem si mislil'' Mi je Bruno po tiho rekel medtem, ko sem se jaz trudila, da se ne bi zjokala
''Ne vem kako bi ti lahko pomagal''
''Ne moreš, dosti si že naredil zame in vedno ti bom hvaležna za vse''
''Lahko se zjokaš, naj ti ne bo sram pred mano'' Bruno me je stisnil k sebi in me poskušal potolažit. Njegov objem je bil prijeten ampak takoj, ko me je objel me je spomnil na Justina. Brunov objem je bil tako zelo drugačen od Justinovega čeprav mi je bilo prijetno ob njem se ni mogel primerjat z Justinom, ki sem ga že zelo pogrešala in sploh nisem vedela, če bom lahko zdržala brez njega. Solza mi je spolzela po licu za njo pa je stekla še ena, še ena in še ena dokler se nisem mogla več zadržat. Bruno me je hotel miriti in tolažiti, da bi se počutila bolje ampak nič ni pomagalo.
''Viky ne veš kako mi je žal ampak videla boš, da bo use še dobro, ne smeš obupat'' ''Če bi vedel, da je tako resno te ne bi spraševal, žal mi je''
''Ne, sej nisi nič kriv, morala sem ti vsaj pojasnit kaj se dogaja'' sem mu še na pol v joku rekla. Bruno mi je obrisal solze in me spet potegnil k sebi v objem. Ampak ob vsakem dotiku sem se spomnila na Justina. Pogrešala sem njegove objeme, poljube, pogovore, njegov smeh, njegov pogled, njegove dotike in vse kar je bilo povezano z njim. Poskušala sem pozabiti nanj ampak kaj, ko sem ga že po enem dnevu tako pogrešala le kaj bo čez par dni sem se spraševala. Bruno me je še naprej miril in me božal po glavi, ko mi je spet zazvonil telefon.
''Se ne boš oglasila?'' Pogledala sem na telefon in spet zagledala ime Justin, hitro sem izklopila telefon in ga vrnila pod poušter.
''On je bil kajne ?''
''Ja ampak nočem ga slišati''
''Se ti ne zdi, da bi bilo boljše, da se pogovorita ? Vrjetno je v skrbeh kje si tudi, če te je prizadel moraš mu vsaj sporočiti, da si vredu'' Mogoče pa ima Bruno prav. Ni prav, da je v skrbeh kje sem, mogoče bi bilo dobro, da mu pošljem sporočilo, da sem vredu potem me bo morda pustil pri miru. ''Ja''
''Prav pustil te bom samo, če me potrebuješ bom v dnevni'' Je rekel Bruno in zapustil mojo sobo. V roke sem pobrala telefon in ga ponovno prižgala. Potem sem zagledala še 5 zgrešenih klicev, ki so bili nedvomno od Justina. Začela sem pisat sporočilo, ker ga klicat nisem bila sposobna.
Vredu sem, ne skrbi zame in prosim ne kliči me več, pozabi name, jaz bom storila enako… Victoria. Stisnila sem na tipko in sporočilo je bilo poslano. Bilo mi je zelo teško pri srcu, da sem mu morala poslat takšno sporočilo, hladno in povno laži. Največja laž, ki sem jo napisala je bila, da ga bom pozabila, ker je bilo to nemogoče ampak tako je najbolje, tudi on je meni lagal in me zelo prizadel. Ulegla sem se na posteljo in se zazrla v strop, ko je zapiskal telefon in imela sem eno novo prijeto sporočilo.
Prosim pokliči me, moreva se pogovorit, ne morem in nočem te pozabit, ker TE LJUBIM ! prosim oglasi se mi… Justin. Že sem hotela odpisati, ko sem se nenadoma ustavila. Ne Victoria ne smeš odpisat, če ga hočeš pozabit mu ne smeš odpisat, med vama je konec, sem si rekla v mislih. Saj ima Seleno naj njej govori, da jo ljubi, naj njej reče, da jo ne more pozabit. Meni tega ne more več reči, ker mu ne morem več vrjet in nikoli več mu ne bom, sem rekla jezno in odšla iz sobe.
''In kaj je bilo ?''
''Nič ni bilo, kar mora bit''
''Si ga poklicala ?''
''Ne ampak javila sem mu, da sem vredu, zdaj pa nočem več slišati zanj, nikoli več!''
''Si sigurna?''
''Ja Bruno in prosim ne spominjaj me več nanj, ker si ga moram izbiti iz glave''
''Kakor rečeš'' In to je bilo zadnjikrat, da sva ga omenila.
