37.del

Subject: 37.del Thu Sep 15, 2011 7:06 am

♥37.del

Letalo se je počasi dvignilo in nekoliko zaropotalo, da me je premetalo po sedežu potem pa se je počasi umirilo in končno sem se lahko udobno namestila in pogledala čez majhno okno, ki je zadostovalo, da sem videla vse bele oblake in neskončno modro nebo. Bila sem tako daleč od Justina, da mi je zmanjkalo vsega upanja, da bi ga še enkrat videla. Moja ušesa ne bojo nikoli več slišale besede Ljubim te, moje oči ne bojo nikoli več videle teh lepih oči, moja koža ne bo nikoli več začutila njegovega dotika in moje ustnice ne bojo nikoli več okusile njegovega poljuba mi je razbijalo v glavi in grenka solza mi je stekla po licu. Iz torbe sem povlekla svoj ipod, svoj dnevnik in svinčnik. Že dosti časa nisem pisala v dnevnik sem si mislila in primla za svinčnik. ''Ravno odhajam na potovanje z razprtimi jadri v neznano. Ne vem, če te bom še kdaj lahko videla ampak vedi,zelo težko si je priznati, da sem zgubila.
Nisi kriv ti, ne usoda, vem kriva sem jaz kljub temu, da sem tolikokrat prosila, da me ne zapusti.
Ampak zdaj sem razumela, da kljub temu, da te ljubim moram izbrati drugo pot.
Zdaj ni nič več važno, ker vem, da te nazaj ne bom dobila, edino kar je ostalo so še spomini. Ampak vseno imam eno vprašanje: Čemu služi življenje, če si ti edino kar prosim? Čemu služi življenje, če ga ne morem živeti s tabo? Čemu služi upanje, če sem ga brez tebe že zdavnaj izgubila?
Zdaj pa me poslušaj dobro ljubezen kar ti govorim, ker mislim, da ne bo druge priložnosti,da ti povem, da mi ni žal, da sem ti predala svoje srce'' Letalo se je zamajalo in zaslišala sem glasno ropotanje, ki je naznanjalo, da smo končno pristali. Vsi potniki so si odpenjali pasove in počasi se je letalo izpraznjevalo z mano vred. V vrsti sem se počasi pomikala, da bi prišla do mojega kovčka in kar nekaj časa je trajalo, da sem ga lahko dobila v roke.
''VICTORIA!!'' sem zaslišala v daljavi in tam zagledala Georga, ki mi je veselo mahal. Počasi sem se pomikala k njemu in mu skočila v objem.
''Kako sem te pogrešal Viky''
''In jaz tebe'' George je primil moj kovček in me odpeljal do velikega parkirišča kjer je bil parkiran naš avto. Usedla sem se v avto, se pripela in skupaj z Georgem sva se odpeljala.
''Kaj se dogaja tukaj?'' sem prebila tišino, ki je nastala v avtu. George je preusmeril pogled k meni in globoko vzdihnil.
''Najboljše bo, da ti mama vse pove''
Nisem ugovarjala le pokimala sem in pogledala skozi okno. Kmalu sva se pripeljala do naše hiše. Naša hiša je bila čisto povprečna hiša z majhnim vrtom. Čeprav ni bila nič v primerjavi z Bieberjevo hišo sem se v njej vedno dobro počutla, v njej sem odraščala in zame je bila vedno idealna hiša. Stopila sem iz avta in na pragu zagledala vesel obraz moje mame. Stekla sem k njej kakor hitro sem mogla in ji padla v objem.
''pogrešala sem te mami''
''In jaz tebe ljubica'' me je mama še enkrat stisnila k sebi in me potisnila v hišo.
''No mi boš zdaj povedala kaj se dogaja?'' sem jo nestrpno vprašala in se usedla na fotelj. Mama me je živčno pogledala, zavzdihnila in končno spregovorila.
''Tvoj oče te želi videt'' Šokirano sem jo pogledala, ker nisem mogla verjet kar sem pravkar slišala.
''Kaaaaaaj?''
''Ja, želi preživet več časa s tabo'' Nič mi ni bilo več jasno. Svojega očeta še v življenju nisem videla, vedno sem živela z mamo in bila sem navajena le nanjo. Zdaj po toliko letih pa se kar na enkrat spomni, da obstajam ?
''Kaj pa je z njim narobe ?'' sem jezno rekla.
''Prosim Viky poslušaj me do konca'' ''Tvoj oče te želi spoznat ampak ne le to, želi dobit skrbništvo nad tabo'' Naenkrat sem doživela še večji šok, da sem le z odprtimi usti zrla v mamine solzne oči.
''Nočem, da skrbiš ampak prav je, da veš, da boš morda morala k svojemu očetu''
''Ne, sej ne misliš resno'' mama je samo pritrdilno pokimala in solza ji je stekla po licu...

UZELA SEM SI ČAS ZA NOU DEL :$: ni neki waaw ampak bom se potrudla, da pride za vikend boljši 37.del 861337