♥38.del
♥Oče Diego
♥Victoria
♥mama Jessica
''Kaj pa se gre ta človek, kaj misli, da je ? Če misli, da bom z njim živela se presneto moti, tega človeka še videt nočem'' Sem vzkipela in ustala s fotelja.
''Prosim Viky, pusti, da ti razložim''
''Kaj mi boš razložila? Da se je zdej ta bedak spomnil, da ima nekje hčerko in zdaj me namerava vzeti k sebi, zakaj ? '' Sem skoraj v joku rekla. Ne bi si znala prestavljat, da bi morala iti stran od mame, ko pa je celo življenje garala, da mi je nudila vse kar sem rabila in veliko več.
''Za enkrat boš z njim preživela le vikend dokler se sodišče ne odloči kdo bo skrbel zate'' Je mama umirjeno rekla. Sodišče? Torej si je ta, ki pravi, da je moj oče drznil iti na sodišče? Sem si jezno mislila.
''Ne mami nikamor ne grem, saj ni nikoli skrbel zame kako me bojo lahko kr dali njemu?'' Mama se je obrnila proti meni, da sem lahko videla njene oči polne solz
''Ne lahko te dodelijo njemu, ker me je prikazal kot neodgovorno mamo, ker sem te samo pustila v Atlanti''
''Ampak zame si skrbela celo življenje, tega nama ne morejo naredit'' sem planila v jok. Mama me je poskušala pomiriti ampak tudi sama je bila popolnoma obupana. Naenkrat se je moj svet obrnil na glavo. Moje življenje si ni bilo prav nič podobno staremu. Težko sem si predstavljala življenje ob popolnem tujcu, ki je pravil, da je moj oče ampak zame ni bil zame je bil navaden tujec. Poleg tega pa si nisem predstavljala življenja brez Justina, tako zelo sem ga pogrešala, da se mi je včasih kr mešalo, ker ga nisem mogla videt, se ga dotaknit. Doma je bilo vse napeto. Čeprav mi mama ni hotela govoriti kaj se dogaja na sodišču mi je bilo kristalno jasno, da ne kaže najboljše. Bruno je bil edini, ki mi je včasih vlival upanje, ko sem bila čisto na robu obupa pa čeprav le prek telefona mi je pogovor z njim res dobro del. Ležala sem na postelji in bila sem zelo zatopljena v svoje misli, ko je mama potrkala na vrata. Ko je stopila v sobo je bil njen obraz tako bled, da sem se skoraj ustrašila.
''Si vredu mami?'' Mama je sedla na rob postelje in me pogledala.
''Tvoj oče je tukaj, čaka te spodaj''
''Prosim Viky, vem, da ti ni lahko ampak…''
''Super, da je tukaj, ker zdaj jih bo pa slišal'' Mama me je nervozno pogledala za kar se nisem zmenila, le stekla sem iz sobe in zaloputnila z vrati. Stekla sem do dnevne sobe kjer je stal moški srednjih let. Bil je čisto poslovno oblečen in njegov videz je bil precej resen, da je ves moj pogum, ki sem ga prej imela izginil. Možakar je pristopil do mene in me s prisiljenim nasmehom ogovoril.
''Ti si najbrž Victoria kajne ?''
''Ja'' sem mu rekla precej nejevolno.
''Jaz sem Diego, tvoj oče'' je rekel povsem vzvišeno, da mi je obrnilo želodec.
''Vem, da ti je precej čudno ampak morala sem boš navadit, ker bova zdaj preživela skupaj vsak vikend'' Samo ob misli na to, da bom morala 2 dni na teden gledati tega človeka me je bilo groza in strah.
''Tako vsak petek te bom prišel iskat in vsako nedeljo odpeljal nazaj, sprva bo mogoče teško ampak privadila se boš navsezadnje sem tvoj oče'' Je rekel in povzdignil svojo desno gosto obrv. Govoril je tako prosto, brez nikakršne krivde kakor, da bi bil neznanec ne pa oče, ki me je zapustil.
''Prav to je vse kar sem hotel reči, se vidiva v petek'' mi je rekel in se mi nasmehnil s tistim nagravžnim nasmehom.
''Adijo'' je pozdravil, jaz pa nisem rekla nič,le jezno sem odkorakala nazaj v sobo.
''Kakšen idiot je '' sem jezno rekla in z nogo brcnila v vrata.
''Daj no Viky prosim, vem, da ti bo težko ampak probaj se zadržat, obljubim ti, da se bom potrudila, da boš ostala z mano''
''Ampak mami, kako naj zdržim s takšnim človekom? Si ga sploh videla kak je?'' Mama je povesila pogled k tlom.
''Ni mi jasno zakaj me hoče ob sebi, ko pa mu na čelu piše, da mu ni do mene''
''Ne ljubica, če mu ne bi bilo do tebe ne bi pokazal zanimanja, da te hoče ob sebi, preprosto bi živel naprej kot je do zdej''
''Ne morem vrjet, da ga braniš. Daj no mama nimam 5 leti, da bi mi lahko govorila pravljico o pridnem očiju, ki me ima rad in mu je žal, ker ni z mano preživel več časa.''
''Vem, da si že velika in veliko stvari že razumeš ampak vseno vsaj poskusi se dobro razumet z njim''
''Me lahko prosim pustiš samo''
sem rekla mami, ki ni oklevala in hitro zapustila sobo. Sesedla sem se na tla in začela jokat. Imela sem občutek, da se moj svet ruši, nič več ni imelo smisla. Izgubila sem osebo, ki sem jo mela najrajši in pomenila mi je vse na tem svetu in za povrhu me neznan človek hoče vzeti osebi, ki se je borila zame in mi dajala ljubezen, me vzgojila v to kar sem. Vse to je bilo preveč zame...
