♥ 22.del ~ Easy to fall, harder to break

Subject: ♥ 22.del ~ Easy to fall, harder to break Wed Sep 21, 2011 11:56 am

Slišala si tiho cingljanje. Nato pa je nekaj trdo udarilo ob vrata. Obrnila si se na hrbet in pri tem od bolečine zastokala. Počasi si odprla eno oko, potem pa še drugo. Soba je bila polna svetlobe – medicinska sestra je ravno odgrnila zavese. »Dobro jutro, Hannah! Kako se kaj počutiš?« je živahno vprašala, ko je opazila, da si budna. Nedoločeno si zmigala z glavo in se prestavila malo višje. Pred tvojo posteljo je bil voziček, na katerem je bila snežno bela brisača, nova pižama, po videzu sodeč nič kaj okusen zajtrk in štiri škatlice različnih tablet. »Koliko je ura?« si hotela vedeti. »Pol osem. Najprej vzemi zdravila. Do osmih je zajtrk, potem lahko pa greš pod tuš, ampak najbrž boš mogla malo počakati, ker je jutranje tuširanje obvezno in bo precejšnja vrsta.« Sestra je dobrovoljno žlobudrala, ti rahljala blazine in te pozorno opazovala. »Super… Čakajte. Od kdaj imate obvezno tuširanje? In ali nimam svojega tuša?« si zmedeno vprašala. »Ne, ker smo te ponoči premestili na otroški oddelek, saj nisi bila tako poškodovana, da bi potrebovala intenzivno pomoč. Spala si kot angelček, sploh se nisi premaknila, ko smo peljali tvojo posteljo. V glavnem, tukaj veljajo določena pravila, ker so eni otroci zelo majhni in morajo imeti ritem delovanja,« se je nasmehnila in ti pripravila tablete in vodo. Uau. Soba je res čisto drugačna, sploh nisem opazila. Sedemnajstletniki spadajo v otroški oddelek? Najbrž ker še nismo polnoletni. Tudi prav. Pridno si pogoltnila tablete in se ne preveč navdušeno lotila zdrizdastih umešanih jajc in mrzlega čaja.
Bolj ali manj enolično je minil teden dni. Vsak dan si imela obiske – Justina, Pattie, Alfreda, Carin in Scooterja ali Caitlin. Celo Selena je prišla dvakrat z Alfredom. Najbolj si se veselila obiska Caitlin, ker je neprestano klepetala in je bila vedno dobre volje, zato si se je nalezla tudi ti. Justinovi obiski so bili pa rahlo neprijetni. Tisti poljub, ki si se ga medlo spominjala in v bistvu sploh nisi vedela, če je resničen je visel v zraku med vama, kot nevidna pregrada. Ves čas se ti je zdelo, da Justinu nekaj leži na duši. Nekajkrat si se previdno lotila te teme, vendar si vsakič odnehala, ker ničesar nisi izvlekla iz njega. Tudi poljuba ni nobeden od vaju omenil. Začel se je nov teden, bil je ponedeljek in bila si na višku tečnosti. »Kdaj grem domov? Saj mi nič ni!« si zjutraj zagodrnjala, ko ti je sestra prinesla zajtrk. »Najbrž danes. Vse dni do zdaj si bila v redu. Zdravnica te bo po zajtrku pregledala in če ne bo nobenih težav, boš lahko še pred kosilom odšla. Zajtrk si pojedla z malo več navdušenja.
Res je bilo vse v redu, zato je okrog enajstih prišla po tebe Carin. Tako srečna si bila, da boš spet lahko spala v svoji postelji in jedla hrano, ki jo bo pripravila Carin. Enkrat popoldne si zaslišala, da se je na vašem privozu ustavil avto. Pogledala si skozi okno in prevzel te je tisti občutek, ki si ga dobila vedno, ko si morala opraviti nekaj neprijetnega. Bil je Alfredo, ki se je želel pogovoriti s tabo. Čim je vstopil v tvojo sobo in zaprl vrata je začel govoriti. »Hannah, vem, da si šla skozi veliko težav, to je v bistvu preveč milo rečeno. Ravno zato te več nočem zavajati. Poskusil sem ignorirati ta občutek, ki ga v sebi nosim zadnjih nekaj tednov, ampak nisem mogel.« Govoril je tiho, mirno. »Ni več isto,« si se strinjala z njim. »Kaj?« zmedeno te je pogledal. »Med nama,« si pojasnila. »Oh. Resnično sem upal, da ne boš opazila.« Usedel se je na posteljo in zavzdihnil. Glasno si se zasmejala in popolnoma presunjeno te je pogledal. »Kako ne bi opazila? Tvoja ljubezen do mene je prerasla v bratsko. To mi je že nekaj časa jasno,« si rekla in se usedla poleg njega. Počasi je prikimal. »Torej boš povsem razumela, če rečem, da najina zveza več nima smisla?« Zdaj si bila ti na vrsti, da pokimaš. »Popolnoma. V bistvu se je najina zveza že končala, le izrekla tega nisva,« si odvrnila in se nasmehnila. Kljub temu, da nisi odreagirala kot pobesnela diva, se je počutil krivo, to si lahko videla v njegovih očeh. »Žal mi je. Me še.. Me kljub temu ljubiš?« je zaskrbljeno vprašal. »Ja. Ampak bo minilo, ker ti mene že dolgo več ne,« si rekla, spet z nasmeškom na obrazu. Vedela si, da je tako najboljše. »Brez vseh zamer sva lahko še naprej prijatelja.« Bil je pomirjen in sedaj se je tudi on nasmehnila. Objel te je in odšel. Vrgla si se na posteljo in zavzdihnila. Mislila si, da boš morala ti prevzeti besedo in pustiti njega. Na srečo ti je delo olajšal in v bistvu sploh ni bilo tako mučno.