41.del

Subject: 41.del Sun Sep 25, 2011 8:16 am

♥41.del

♥George
♥Victoria
♥medicinska sestra

''Tvoja mama je v bolnici'' ''Ka-kaj?''
''Ja Viky, popoldne se ji je poslabšalo, tvoja mami nima zdravo srce''je po tiho rekel. Moja mami v bolnici? Globoko sem dihala in kar nisem mogla verjet, da je to res. [/font">
''Ampak ka-kaj ji je bilo?' sem komaj izustila.
''Mogoče nisi vedela ampak tvoja mama ima težave s srcem in vsaka razburjenost lahko ogrozi njeno zdravje''
''Je resno ?''
''Bolj kot si lahko misliš'' V očeh sem začutila vročino in kmalu so mi pritekle solze, ki jih nisem mogla zadržat.
'Povej mi prosim, karkoli, ne mi prikrivat''
''Tvoja mama je v kritičnem stanju in n...'
''Lahko umre ?'' Sem rekla v joku kljub temu, da ne bi želela tega reči sem vedela, da lahko obstaja ta možnost. George je sklonil glavo.
''Ja'' je rekel čisto po tiho, da sem komaj slišala.
''Moram jo videt, pelji me k njej'' sem mu rekla in ga potegnila iz kavča, da sploh ni odgovoril le odpeljal v bolnico. Pripeljala sva se pred bolnišnico in sama sem stekla proti vhodu George pa je zaostajal za mano. V bolnišnici je bila grozna tišina, po hodnikih ni bilo ljudi verjetno zato, ker je bila že pozna ura za obiske in preglede. Tu pa tam sem zagledala kakšno medicinsko sestro, ki so hodile iz ene ordinacije v drugo v rokah pa so nosile debele kartoteke. Ni imelo smisla tekati po bolnišnici gor in dol, saj sama ne bi nikoli našla sobe v kateri je bila moja mama zato sem raje počakala na Georga, ki je počasi hodil po hodniku.
''V kateri sobi je mama?''
''Ne vem, če naju bojo spustili k njej, pozno je že''
''Kakorkoli George je vedel, da ne bom odnehala zato je počasi začel hoditi po dolgem hodniku. Hodila sva po dolgih hodnikih in stopnicah dokler nisva prišla do oddelka za srčne bolnike. Ob tem napisu me je zmrazilo po telesu ampak nadaljevala sva pot.
''Dober večer, žal ni čas obiskov'' naju je ustavila medicinka sestra , ki je ravno prišla iz ene izmed sob.
''Prosim, samo svojo mamo bi rada videla'' sem jo zaprosila čeprav sem vedela, da ni veliko možnosti, da bi jo danes videla.
''Žal mi je, ne smem vas spustiti v sobo''
bila sem čisto obupana. Na vsak način sem hotela videti mamo pa čeprav za par sekund morala sem se prepričati, da je vredu.
'Viky, jutri jo bova lahko videla''' je rekel pomirjeno George in me pogladil po glavi.
''Katera pacientka je vaša sorodnica?'' je vprašala medicinska sestra.
''Jessica Corleon'' je odgovoril sestri George. Sestra je odšla v pisarno in se usedla za računalnik. Nekaj časa je buljila vanj in tipkala po tipkovnici, ko je končno spregovorila.
''Gospo smo premestili v sobo 402, jutri zjutraj pride gospod doktor in vam bo lahko kaj več povedal'' George me je začudeno pogledal
''Zakaj pa ste jo premestili?'
''Žal, vam kaj več ne morem povedat''Bilo je očitno, da je ne bom mogla videt ampak misel, da jo bom komaj naslednji dan videla mi ni dala miru. George me je počasi potisnil iz oddelka in odvihral do avtomata s kavo.
''To rabim'' Je rekel George in v avtomat potisnil nekaj kovancev. Usedla sem se na veliko, polkrožno klopco. Kmalu se mi je pridružil George z rjavim lončkom v roki iz katerega je prihajal vonj čisto sveže pripravljene kave.
''Zjutraj je bila še vredu , kaj se je zgodilo ?''sem vprašala, da je moj glas kar odmeval po bolnici, saj je bilo drugače vse tiho in mirno. George me je pogledal in še naprej srkal svojo kavo. ''Ja vse je bilo vredu ampak potem je prišel njen odvetnik in takrat se ji je poslabšalo''
''Kakšen odvetnik ?''
'Saj veš, da se tvoj oče bori za skrbništvo in..''
''Ja, ja vem in kaj ji je rekel odvetnik?''sem živčno vprašala.
''Ne vem'' George je srknil še zadnjo kapljo kave in nadaljeval.
''Zdela se mi je vredu dokler je ni močno začelo stiskati v prsih, ni mogla dihat'' Dobila sem grozen občutek, da je nekaj hudo narobe, kaj, če umre? Nisem hotela misliti na to ampak misli si nisem in nisem mogla izbiti iz glave. George me je objel okoli ramen in me miril kljub temu, da je bil tudi sam na robu obupa. Mislim, da sva v takšnem položaju oba zaspala, ko naju je zbudilo glasno ropotanje nekakšnih koles in dretje ali glasno pogovarjanje. Hitro sem odprla oči in pred sabo zagledala dva moška oblečena v belo, ki sta urno tekla v neznano za njima pa sta bila še dva, ki nista zgledala kot zdravnika. Ruknila sem Georga, ki je še vedno spal. Nekaj časa sva se gledala, potem pa sva oba ustala in odšla pogledat kaj se vendar dogaja. Mimo naju je ravno prišla sestra.
''Oprostite, se kaj hudega dogaja?'je zaspano vprašal George.
''Urgentna zadeva je ampak najbolje bo, da se odmaknete od tukaj'' Prestrašeno sem pogledala čez steklena vrata oddelka kjer sva bila malo prej. Sestra se je odmaknila in vstopila v oddelek naju pa je pustila brez, da bi kaj vedela.
''Kaj se dogaja George ?''
''Ne bi vedel ampak res bo najbolje, da greva domov tukaj nimava kaj več iskati'' George je imel prav, nihče nama ni nič povedal in ni nama preostalo drugega kakor, da sva počakala, da pride jutro, ko bova lahko govorila z njenim zdravnikom. Bilo je okrog četrte ure zjutraj, ko sem se končno ulegla v svojo posteljo in zaspala.

Upam, da vam bo ušeč :$: naslednji vikend pa pridejo novi deli 41.del 349700