♥42.del
♥Victoria
♥George
♥medicinska sestra
♥zdravnik
♥mama Jessica
♥Bruno
Zjutraj me je prebudil George, ki je živčno letel po hiši sem ter tja. Hitro sem skočila s postelje in se oblekla v razvlečeno trenerko ampak to me ni niti najmanj zanimalo, le čim prej sem hotela k mami. George ni kaj dosti govoril, le hitro je vozil , da sem se morala včasih kar primiti sedeža. Ko sva prišla do bolnišnice je George pospešil korake in zelo hitro sva prišla na oddelek.
''Dobro jutro'' naju je tam pozdravil starejši zdravnik.
''Vidva sta od gospe Corleon?'' je negotovo vprašal in prelistal papirje, ki jih je nosil v rokah.
''Ja'' je hitro spregovoril George.
''Prav, pridita z menoj'' Odpeljal naju je na konec hodnika kjer je bila njegova ordinacija. Srce mi je močno bilo in vsa sem se tresla od straha. Skupaj z Geogrem sva se posedla na stola, zdravnik pa nasproti naju. Zdravnik si je nadel očala, odložil papirje in v roko prijel rumeno mapo.
''Včeraj smo gospo Corleon premestili v sobo kjer je lahko sama. Njeno stanje je precej resno sicer za zdaj vama ne morem ničesar zagotoviti zato vam žal morem povedati, da je najbolje, da sta pripravljena na vse'' V očeh sem začutila vročino in kmalu mi je solza stekla po licu.
''Jo lahko vidim?'' Sem prekinila doktorja.
''Lahko ampak le za malo''
pokimala sem in brž odšla za zdravnikom, ki me je pripeljal naravnost do sobe 402. Obrisala sem si solze in potegnila za kljuko. Tam sem zagledala mamo, priklopljeno na številne cevke in aparate. Počasi sem stopila do postelje, ker je mama ravno spala. Usedla sem se na stol poleg nje in jo previdno primila za roko. V tistem trenutku je mami odprla oči.
''Vi-k-ky'' je komaj rekla in se mi poskušala nasmehnit.
''Tukaj sem mami, ne skrbi vse bo še vredu s tabo'' Mama je hotela nekaj reči ampak videti je bila tako izmučena, da niti govoriti ni mogla.
''Rada te imam mami in moraš ozdravit'' sem ji spodbudno rekla in si obrisala solzo, ki mi je stekla po licu. Mama se mi je nasmehnila in si z jezikom obrisala ustnice ampak rekla ni ničesar, moči je imela dovolj le, da mi je na rahlo stisnila roko potem pa zaprla oči. Pustila sem jo in odšla iz sobe.
''Kako je z mamo?''
''Nič kaj dobro, pojdi jo pogledat ampak počasi ravnokar je zaspala''
''Tukaj imaš telefon nekdo te je klical'' Je rekel in mi dal telefon. Pogledala sem in videla en neodgovorjen klic, ki je bil od Bruna. Potihoma sem se spravila iz oddelka, da ne bi koga motila in ga poklicala nazaj.
''O koga se sliši'' je veselo rekel Bruno.
''Oprosti, če te nisem poklicala ampak nisem imela časa''
''Uja, vidim, no povej kako si?'' Brunu res nisem nikoli lagala zato sem mu tudi povedala za mamo in kot vedno me je hotel potolažit ampak nisem se mogla pomirit zato sva hitro končala najin pogovor.Usedla sem se veliko klop in kmalu se mi je pridružil tudi George in v avtomat potisnil nekaj kovancev.
''Boš kaj ?''
''Ne, hvala''
''Daj, nekaj moraš jest, ti grem skat sendvič?''
''Nisem lačna'' Hrana je bila zadnja stvar, ki bi si jo želela v tem trenutku''
''Ne boš res nič?'' zmigala sem z glavo in George je odšel brez, da bi me hotel prepričati v to, da bi šla z njim. Hodila sem gor pa dol in gledala vetroven dan čez okno. Spet je zavladala tišina in v prostoru se je slišala le velikanska stenska ura ampak zdelo se mi je da so kazalci vedno na istem mestu. Počutila sem se grozno, osamljeno in zapuščeno. Ko bi bil vsaj Justin ob meni, ko bi le bil tukaj, da bi me lahko objel. Sem si mislila in s prstom risala po šipi. Justina sem že izgubila in to za vedno ampak, če izgubim mamo kaj bom pa potem? Sem v joku razmišljala. Nobenega nisem imela, edin, ki je bil ob meni je bil George ampak on me ni znal potolažiti, ob njem se nisem počutila tako kakor ob mami. Čas je mineval in mineval ampak jaz sem še vedno tam stala in zrla skozi okno. Kmalu se je vrnil George s časopisom pod ramo in s svežim sendvičem.
''Izvoli, probaj vsaj malo'' mi je sendvič potisnil v roke, da mi ni preostalo drugega kot, da sem ga prijela.
''ne moreš bit cel dan brez jest'' Nisem več ugovarjala. ker sem vedela, da George ne bo odnehal zato sem si privoščila sendvič čeprav mi ni bilo do njega.
''Viky, nima smisla ostati tukaj, tvoja mama je v dobrih rokah in midva se morava spočiti''
''Pojdi, če želiš jaz bom tukaj''
''Nič ne bo pomagalo, če boš tukaj''
''Ni važno tukaj bom ostala in pika'' Pod nobenim pogojem nisem hotela it in to je George zelo dobro vedel zato ni več ustrajal, da bi me prepričal v nasprotno. Čas je mineval počasi kot še nikoli, da se mi je zdelo ,da ne gre nikamor ampak kmalu se je vetroven dan spremenil v noč. Z Georgem sva bila že tako izmučena, da sva komaj gledala. George je sedel na velikem naslonjaču in si podpiral glavo, da ne bi zaspal, saj so se mu oči vedno znova zapirale. Jaz sem sedela na stolu poleg velikega okna in zrla skozenj naravnost v zvezde, ki jih je bilo te noči res nešteto veliko. Naenkrat sem na rami začutila nežno roko. Obrnila sem se in pred sabo zagledala temnolaso medicinsko sestro nekoliko močnejše postave.
''Gospodična, si ne bi raje odpočili?''
''Ne, dobro sem''
''Že od jutra sta tukaj, mirno pojdita domov, če bo kar koli vaju bomo že obvestili'' mi je rekla z nasmehom na obrazu. Mogoče je imela le prav, saj sem res bila tako zmatrana, da sem komaj govorila ampak nisem se hotela ločiti od mame, nisem hotela zamuditi ničesar. Kaj, če se ravno, ko me ne bo kaj zgodi? Ne ne morem it. Sem si rekla odločno v mislih.
''Hvala za skrb ampak ne skrbite dobro sem'' Sestri ni preostalo drugega kot, da je odšla naprej po svojih opravkih, saj je z mano samo zgubljala čas, ker ne bi nič dosegla, bila sem trdno odločena, da ostanem. Pogledala sem k Georgu, ki je sede dremal. Stopila sem k njemu in ga ogrnila z plaščem, ki ga je imel poleg sebe potem pa sem šla na sprehod. Morala sem se malo sprehodit, saj bi v nasprotnem primeru stoje zaspala, noge so me komaj držale pokonci. Po hodnikih ni bilo nobenega. Spet je zavladala tista grozna tišina in v dolgem hodniku so se slišali le moji koraki in nič drugega. Hodila sem gor in dol, po stopnicah in po liftih spet gor in dol. Prišla sem do pritličja kjer je bilo vsak nekaj ljudi, reševalci in dežurni uslužbenci. Prehodila sem skoraj celotno bolnico in zdaj sem se počasi odpravila nazaj k Georgu, mogoče pa se je le zbudil in me že išče sem si rekla in pospešila korak.
''Victoria'' sem za sabo zaslišala glas, znan glas. Obstala sem na mestu in srce mi je začelo močno biti. Koraki so se prebliževali zato sem se obrnila in nisem se zmotila....
