♥43.del
♥Victoria
♥George
♥medicinska sestra
♥mama Jessica
♥Justin
Tam je stal on, ja on, Justin. Justin je stekel proti meni in me objel tako zelo močno in bila sem tako zelo presenečena, da sem začela jokat. Nisem in nisem mogla verjet, da sem spet v njegovem objemu, da se me spet dotika in, da lahko spet voham njegov vonj. Rekla nisva nič, le objemala sva se in jokala. Justin me je z dlanjo pobožal po obrazu in mojo glavo prebljižal njegovi. Njegove ustnice so bile vedno bolj blizu dokler se niso dotaknile mojih. Mislila sem, da sanjam sploh nisem mogla dojet, da je on res tu, in , da spet lahko okušam njegove ustnice.
''Justin, kaj delaš tukaj?''
''Nisem te hotel pustit same, ljubim te''
''Ampak mislila sem ,da me nočeš več..'' ''Psssst'' mi je Justin s prstom pokril ustnice in se mi nasmehnil.
''Še bo čas, da se pogovoriva ampak ne zdaj, prosim'' ''Ne veš kako sem te pogrešal, ne veš kako težko mi je bilo brez tebe, sploh ne vem kako sem preživel''
''Justin, ne morem verjet, da si tukaj, mislila sem, da te nikoli več ne bom videla''
Edino kar sem zdaj potrebovala so bili Justinovi poljubi in objemi, ki sem jih zdaj dobila kolikor sem jih hotela.
''Kako je z mamo?'' Me je Justin čez nekaj časa vprašal.
''Nič kaj dobro, ampak hvala, da si tukaj'' ''Obljubim ti, da te nikoli več ne bom zapustil, nikoli'' mi je zatrdil Justin in me poljubil. V sebi sem spet občutila tisto srečo kljub temu, da sem bila v skrbeh za mamo sem spet ob sebi imela Justina, svojo veliko ljubezen.
''Kako si zvedel za mojo mamo?''
''Bruno mi je vse povedal in pojasnil'' Torej se moram Brunu zahvalit, da lahko Justina spet stiskam k sebi sem se nasmehnila v mislih in poljubila Justina.
Ob Justinu sem čisto pozabila na čas in čisto sem pozabila, da bo verjeto George v skrbeh zame, če me ne bo zagledal ob sebi, ko se prebudi. Z roko v roki sva z Justinom odšla do oddelka kjer je ležala mama.
''Viky, kje si bila?'' Je zaskrbljeno vprašal George, ko sva iztopila iz dvigala. Pogledala sem Justina, rekla pa nisem ničesar, saj je George že sam sklepal kam sem šla.
'''Justin, kaj pa ti tukaj?'' Je vidno presenečeno vprašal
''Svoje ljubezni nikakor nisem hotel pustiti same'' je z nasmehom na obrazu odgovoril Justin. George ni kazal velikega navdušenja nad njim, pravzaprav ga nikoli ni. Ampak nisem se obremenjevala s tem, edino kar je bilo pomembno je bilo to, da je Justin stal poleg mene in me močno držal za roko.
''Gospod, gospod George'' sem na enkrat zaslišala glas medicinske sestre, ki je klicala na ves glas in tekla proti nam trem. Spogledala sem se z Justinom in ga močno stisnila za roko.
''Dobro, da sta tukaj'' Je zadihano rekla medicinska sestra.
''Je kaj narobe?'' Je zaskrbljeno vprašal George in odložil lonček s kavo.
''Z gospo Corleon je zelo slabo in morda ji ni ostalo veliko časa''
V trenutku se mi je stemnilo pred očmi in v ušesih sem slišala nekakšno piskanje, da me je zaneslo na stran in pristala sem v Justinovem naročju.
''Ljubica, si dobro?'' Mi je šepnil Justinin me poskušal postaviti spet na noge.
''Moja mama, moja mami'' sem zaklicala in še naprej globoko dihala. George me je primil za roko in me poskušal potegniti k višku.
''Bi jo rada videla?'' me je George vprašal s solzami v očeh.
''Ja, ja !'' sem prepričljivo odgovorila.
''Ste prepričana, da ste dobro gospodična?'' Je hotela biti prepričana medicinska sestra.
''Ja, peljite me k njej'' sem obupano rekla in si obrisala solze. Medicinska sestra je počasi začela hoditi proti oddelku.
''Eej, vse bo vredu, tukaj te bom čakal'' Mi je Justin tolažilno rekel in mi obrisal solzo, potem pa spustil mojo roko in že sem hodila za sestro. Hodile sva čez dolg hodnik brez konca. Vse je bilo v vonju zdravil in vse je bilo predvsem v smrtni tišini, da so se slišal le sestrin beli natikači. Ustavili sva se pred sobo in počasi sem kljuko potegnila navzdol in vstopila. Mama je bila budna in vidno razburjena. Stopila sem k njej in poskušala zakriti solze, ki so se nabirale v mojih očeh. Mama je stegnila roko proti meni in se mi na rahlo nasmehnila za kar je potrebovala kar nekaj moči.
''Viky, ra-d-da te imam'' Je mama s težavo spravila iz sebe in v oči so ji pritekle solze.
''Mama, ne govori, ne naprezaj se preveč'' Mama je zmajala z glavo in globoko vzdihnila. Vedela sem, da ne bo odnehala dokler ne bo povedala vsega.
''Nimam več ča-asa ampak mo-ra-aš vedet, da te imam rada Viky''
''Ne govori tega mami, skupaj bova še naprej'' Sem ji rekla in zajokala.
''Ne mami, prosim'' Močno sem jo primla za roko in jo poljubila na lice, mama pa je vedno globje dihala. Kljub temu, da nisem hotela vrjeti sem globoko v sebi vedela, da je prišel mamin čas, čas, ko se bom morala posloviti od nje. Mama je globoko vdihnila in me nežno poljubila na čelo. Zmanjkalo ji je moči, da bi še kaj rekla čeprav je poskušala.
''Mami prosim, ne smeš umret'' sem obupano govorila in jokala. Mama pa me je še naprej gledala in me držala za roko. Njen obraz je bil izmučen in bled ampak kmalu se je na njenem obrazu narisal nasmeh in takoj za njim so se njene velike temne oči zaprle. Požrla sem velik cmok sline in srce mi je začelo močno razbijati. Naenkrat pa sem zaslišala velik, močan pisk. Obrnila sem se in na aparatu se je pokazala dolga zelena črta…
