♥50.del
♥Victoria
♥Oče Diego
♥George
♥Marie
Nekaj časa sem pozorno poslušala, saj so se mi glasovi zdeli neverjetno znani.Eden je bil nedvomno Georgev ampak zdraven sta bila še dva, ženski in moški prav tako zelo znana. Poskušala sem se spomniti od kod poznam ta dva glasova, ko mi je na pamet prišel moj oče Diego in njegova žena Marie. Ob misli me je zmrazilo. Čeprav sem bila skoraj prepričana, da sta onadva sem globoko v sebi upala, da sem se le zmotila. Ampak ugotovila boš le tako, da greš pogledat na lastne oči sem si rekla in počasi pristopila do vogala. Počasi sem pokukala izza vogala in na mojo žalost se nisem zmotila. Tam sta sedela moj oče Diego, Marie in George. Kaj pa zdaj on spet hoče? sem se v mislih jezno vprašala in po tiho odšla od koder sem prišla. Nikakor ju nisem hotela videti čeprav je bila Marie nazadnje, ko sem jo videla zelo prijazna do mene ampak mojega očeta pa zares nisem hotela videti. S tihimi koraki sem se odmikala proti vratom, da me nobeden ne bi videl ali slišal. Obula sem si teniske ampak v tistem trenutku sem prevrnila kamnit kipec, ki je stal na majhni omarici in seveda je zelo glasno počilo.
''Pa ne zdaj no'' sem jezno zamrmrala.
''Viky, si ti?'' je negotovo vprašal George. Nekaj časa sem bila še tiho in razmišljala kaj naj naredim ampak ni mi preostalo drugega, kot iti v dnevno sobo in ugotoviti kaj se dogaja.
''Ja jaz sem'' sem odgovorila medtem, ko sem hodila v dnevno sobo. Ko me je George zagledal se je nasmehnil in me povabil naj se jim pridružim. Kislo sem se nasmehnila in pogledala Marie, ki se mi je pravtako široko smejalain videti je bilo, da me je zelo vesela kar pa oče za razliko ni pokazal. Usedla sem se poleg Georga in pogledala v tla. Ampak nikakor nisem mogla spregledati očetovega pogleda, ki je bil kot po navadi resen in strog.
''Vsak dan si večja Viky'' je že vedno smehljaje rekla Marie.
''No Viky, moramo ti nekaj povedati''
''Kaj pa ?'' sem vprašala in se zraven poskušala nasmehniti čeprav mi niti prebližno ni bilo do smejanja.
''No tvoj oče se je odločil, da v ponedeljek greš v novo šolo, eno izmed bolj priznanih šol''
''Glede na to, da nimaš nobenih zamisli kaj bi rada bila se mi je zdela ta ideja zelo primerna'' se je oglasil Oče.
''Kaaaaaaaj ?'' sem obupano rekla in pogledala Georga.
''Kaj pa če se jaz s tem ne strinjam ?''
''Žal ne moreš na to vplivati'' V trenutku mi je postalo kristalno jasno, da proti njegovi odločitvi se ne morem borit.
''George, ne dovoli, prosim'' sem tiho rekla ampak George je samo gledal in na obrazu se mu je videlo, da se tudi on pravtako kot jaz ne strinja s tem ampak na vsezadnje tudi on ni mogel narediti ničesar.
''Ampak zdaj bi imela šolo čisto blizu ne vem..''
''Saj jo boš tudi zdaj imela'' me je prekinil
Kako? ne..ne razumem'' sem začudeno rekla.George pa je žalostno pogledal in rekel.
''Zdaj boš živela pri očetu, nič več tukaj Viky''
Že sem hotela odgovorit, sem ostala brez sape. Samo žalestno sem zrla v Georga, on pa vame vedela sva, da je že odločeno in ugovori ne bi prav nič pomagali.
''Prav, zdaj, ko je vse urejeno, lahko greva'' Je rekel, ustal s kavča in za sabo potegnil še Marie, ki ni delovala kaj preveč veselo.
''Victoria, v nedeljo pridem pote, bodi pripravljena'' Je še rekel, se poslovil od Georga in skupaj z Marie zelo na hitro odšel.
___________________________________
K O M E N T A R J I ? :D
