51.del

Subject: 51.del Tue Jan 10, 2012 10:53 am

♥51. del
♥Victoria
♥Oče Diego
♥George

''George'' sem rekla po dolgi tišini, George pa me je samo negotovo pogledal..
''Ima zdaj, ko ni mame on skrbništvo nad mano?''
''Tvoj oče je Viky'' Samo še to se mi je manjkalo sem si rekla v mislih. Ko bi vsaj imela zdaj ob sebi mamo sem si mislila in solza mi je stekla po licu.
''Use bo še dobro Viky, videla boš, da ne bo tako hudo'' me je poskušal potolažit George.
''Nič ne bo vredu'' sem jezno rekla in z roko udarila ob kavč.
''Seveda bo, samo spoznat ga moraš mogoče pa le ne bo tako slab oče''
''On? nikoli! edino kar bo dosegel je, da ga bom še bolj zasovražla za vse kar je naredil''
''Viky, ne govori tako, konec koncev je tvoj oče''
''Oprosti George, ampak zame to ni oče, da se pojavi po 15 letih in še zahteva pravice nad mano, medtem, ko pa ga v življenju nisem videla ne slišala''
''Mogoče pa mu je le žal, daj mu priložnost'' je rekel George zelo negotovo, da si še sam ni verjel.
''Res misliš, da mu je za karkoli žal ? Prosim te, v življenju se ni zanimal zame in, če ne bi imela tako zlate mame kot sem jo imela bog ve kje bi zdaj bila''
''Saj imaš prav ampak..''
''Ne George on zame nikoli ne bo oče, ko sem ga rabila ga nikoli ni bilo, in če ga takrat ni bilo ga tudi zdaj ne potrebujem'' sem rekla in sklonila glavo.
''Ampak, saj veš, da moraš iti kajne?''
''Vem, nimam izbire'' sem rekla in si z dlanmi pokrila obraz. Za moment nisem hotela verjeti, da se to res dogaja.
''Kje pa je Justin?'' je vprašal George, ko je najbrž komaj opazil, da ga ni.
''Šel je'' sem rekla in še naprej zrla v tla.
''Kako pa to? ne reči, da sta se spet skregala''
''Ne, ne moral se je vrniti, saj veš no...'' Dnevi so hitro minevali in nedelja je bila vse bližje in bližje. Tej dnevi niso bili nič kaj dobri zame, brez Justina je bil živ dolgčas in čeprav me je klical vsak dan sem ga noro pogrešala. Kot mi je povedal je imel veliko dela in dobro mu je šlo. To, da pa grem živet k očetu in grem na drugo šolo pa mu nisem hotela povedati raje sem se pretvarjala, da je vse vredu in, da se zabavam tudi brez njega čeprav sem večino dneva prespala. Kmalu pa je prišla nedelja in najraje bi jo prespala ampak deloma sem se že predala usodi in se sprijaznila z realnostjo. Bil je deževen dan in v kovčke sem dajala še zadnje stvari, ki sem jih potrebovala. Ko je na vrata potrkal George.
''Si pripravila vse?'' pokimala sem in ga objela. George mi je veliko pomagal poleg tega je imel mojo mami zelo rad in tudi mene lahko bi rekla, da me je imel raje kot moj oče, vsaj več je naredil zame kljub temu, da nisem njegove krvi.
''Pogrešala te bom, veš''
''Jaz, tudi tebe Viky, zelo te bom pogrešal''
''Pridi pomagal ti bom odnesti kovčke'' Je rekel in primil dva največja kovčka, jas pa sem vzela dva manjša. Takrat je pozvonilo. V trenutku me je stisnilo v srcu, ker sem vedela, da je najbrž to on.
''Si pripravljena?'' je vprašal oče na vratih medtem, ko je stresal dežne kaplje z dežnika.Pokimala sem in skupaj z Georgem sva odnesla kovčke do avta.
''Bodi pridna, pa spomni se kaj name''
''Ne bom te pozabla'' sem mu rekla in se nasmehnila. George me je še pobožal po laseh in stekel v hišo, saj je zunaj lilo kot iz škafa. Usedla sem se v avto in si pripela pas, oče pa je ta čas v avto nalagal kovčke, saj jih je bilo res veliko. Ogledovala sem si hišo in se spomnila na vse lepe spomine, ki sem jih preživela v njej. Ob tem mi je solza stekla po licu in v srcu me je močno stisnilo, saj sem vedela, da se v hišo morda ne bom več vrnila. Takrat je prišel oče in si tudi sam pripasal pas.
'' Navadila se boš, boš videla'' mi je rekel in poprijel za volan. Jaz pa sem bila samo tiho in še naprej zrla skozi zaroseno šipo. Takrat sem zagledala Georga, ki mi je mahal skozi okno z nasmeškom na obrazu. Pomahala sem mu nazaj in že sva se odpeljala.
'' Bođ celo pot tiho ?'' je čez nekaj časa zinil oče medtem, ko je spretno vrtel volan levo in desno.
''Kaj pa naj rečem?'' sem odgovorila in še naprej zrla v dežne kaplje, ki so brez prestanka tekle po šipi.
'' No ja sigurno je kaj kar bi lahko povedala'' Kaj naj mu povem, da mi uničuje življenje ? sem si rekla v mislih in zavila z očmi.
''No tudi prav'' je rekel in vozil naprej. Končno sva se pripeljala na veliko parkirišče pred hišo. Oče je stopil iz avta s svojim gromozansko velikim dežnikom in z zadnjih sedežev uzel moje kovčke.
''Ne boš izstopila?'' je rekel glasno medtem, ko je poskušal vse kovčke spraviti na suho. Odprla sem vrata in se razgledala na okoli. Vse je bilo enako kot takrat, ko sem bila zadnjič tukaj, še vedno mi ni bilo všeč.

Bi rada kaj pokomentirala ? sej veš kam moraš pisat ;) komentarji zaželjeni 51.del 349700